Uroš Križanič je učitelj in mentor prometne vzgoje v OŠ Preserje pri Radomljah. Tako kot številne učiteljice in učitelji po slovenskih vrtcih in šolah tudi on poskuša narediti korak naprej pri varnosti cestnega prometa. Pozna problematiko, jo v svoji okolici identificira in poišče primeren način za njeno odpravo. Preprost in izviren način ima tudi svoje rezultate.

Otroci so naše bogastvo in s pravilno vzgojo in izobraževanjem nam postavljajo lahko tudi vzgled in verjemite, tudi vprašanja ob katerih zardimo.

Učitelju Urošu, učencem in seveda staršem pa - hvala in veliko sreče pri uresničevanju zastvaljenega cilja - Vizije 0!

KAKO VARNO VOZIMO NAŠE OTROKE V OŠ PRESERJE PRI RADOMLJAH-GKŠ

SPREMLJALI SMO UPORABO VARNOSTNEGA PASU PRI PRIHODU UČENCEV V ŠOLO;

Statistični kazalci, da je največ naših otrok poškodovanih kot potnikov v vozilih, nam na osebni ravni ne pove veliko. Ko pa to ugotovitev poosebimo z zgodbo, s katero se na inštitutu RS za rehabilitacijo ali Zavodu Varna pot, srečujejo dnevno, pa nas ne pusti več malodušne. Izpostavimo samo enega izmed primerov: " Bil je povsem normalen popoldanski dan z vsemi obveznostmi. Služba, skupna pot do doma, otroci v šoli itd... Kot vedno je tudi tokrat desetletni Nejc (izmišljeno ime) skočil v zadnji del avtomobila in že sva speljala skozi naselje. Iz neprednostne ulice je v najin avtomobil trčil znanec. Spregledal je stop znak. Zaradi hudih poškodb glave, se danes s sinom borimo, ponovno učimo osnovnih življenjskih funkcij... Grozna izkušnja in moj nasvet vsem staršem od srca: "Otroke privežite v otroške sedeže ali obvezno uporabite varnostne pasove, pa četudi se temu upirajo...!"

V naši sredini si tovrstnih primerov ne želimo. Želimo si, da bi se starši zavedali odgovornosti, ko prevažajo otroke in dosledno vztrajali pri uporabi varnostnega pasu in otroškega varnostnega sedeža. Pred tem, pa nas seveda zanima kakšno je resnično stanje prevoza naših otrok, otrok, ki so naše največje bogastvo?

V torek, 6. januar 2009, od 7.30 do 8.00 ure, sem na križišču glavne ulice opazoval naše prometne navade. Ta dan ste me lahko opazili v fluorestenčnem jopiču in se čudili mojemu početju.

Ta dan sva skupaj z učencem Matejem iz 9. razreda (članom prometnega krožka) opazovala in beležila, ali so otroci pripeti z varnostnim pasom, kje sedijo,  ali so jim odrasli spremljevalci v prometu zgled varne vožnje (pripet pas, primerna hitrost, vedenje voznika ob različnih situacijah-»hupanje«...).  Podatki so bili iz minute v minuto bolj zaskrbljujoči in ŽALOSTNI. Nimam besed, kako bi vam na prijazen način sporočil, kako pomembno je, da ste vsi v avtomobilu, kombiju, skratka v prevoznem sredstvu, pripeti. V priponki spodaj sem pripel kratek in poučen  filmček (če ga bo internet sprejel...), ki si ga predvajajte in pokažite prijateljem, sosedom, vsem s katerimi ste v kakršnem koli odnosu. Nikoli ne veste, s kom se boste srečali v kritični prometni situaciji.

KAJ PRAVI PA PASAVČEK V NAŠI ŠOLI;

OPAZOVAN JE BIL PRIHOD 76 VOZIL (večina staršev otrok prve triade OŠ, ker ste otroke pripeljali na parkirišče pred prizidkom):

OPAZOVANIH JE BILO 85 OTROK, 55% NI BILO PRIPETIH Z VARNOSTNIM PASOM. OPAZOVANIH JE BILO 89 ODRASLIH (VOZNIKOV, SOVOZNIKOV), 39% NI BILO PRIPETIH Z VARNOSTNIM PASOM. VELIKO OTROK SE NI DALO OPAZOVATI, KER SO BILA STEKLA NA ZADNJIH VRATIH ZAMRZNJENA IN MEGLENA.

Z Matejem in še katerim drugim udeležencem prometnega krožka, bomo ponovili opazovanje pripetosti z varnostnim pasom. Do takrat, pa bomo v šoli spregovorili z učenci o varnosti v prometu, kaj mora vsak sam storiti za večjo varnost. Vendar se zavedamo, da je najučinkovitejše učenje pravi zgled ljudi, s katerimi otrok preživi največ časa v prometu.

Na cesti je največja verjetnost, da postanemo del tragedije, ker avto z vso elektronsko zaščito in vrednostjo, ne predstavlja varne »kletke«, če nismo pripeti. Če pa vozimo pod vplivom stresa, alkohola in norimo po cesti, si lahko pripišemo vlogo potencialnega »morilca«. Mimo šole, po Pelechovi ulici, je omejitev 40 km/h, zaradi varnosti vašega otroka, ki se nahaja v bližini.

Z učenci bomo v prihodnje še pripravljali preventivne akcije na področju upoštevanja hitrosti vožnje na Pelechovi ulici in varnosti v avtomobilu. Dogovorili se bomo, da bomo skupaj z učenci prometnega krožka spremljali hitrost naše vožnje z avtomobilom.  Na tak način bomo mlade vzgajali za varno vožnjo, poskrbeli za večjo varnost v okolici šole in skrbeli za vizijo »junior nič« v našem kraju.

Več kot nas boste videli v odsevnih jopičih, bolj varne se boste počutili in ne bodite užaljeni, ampak veseli, da bomo vsi v kraju skrbeli za vizijo junior nič v našem kraju.

Z moralnega vidika je to edini možni dolgoročni cilj vseh humanih družb ter kot takšen jasen in razumljiv cilj vseh nas sodelujočih ustvarjalcev in udeležencev cestnoprometnega sistema.

Vem, da se boste vprašali, kaj pa država, lokalne skupnosti, strokovne institucije, organizacije civilne družbe in njeni organi storijo za našo varnost v prometu, oz., da je potrebno tudi njih opomniti in spodbuditi h kvalitetnejši in smotrni gradnji cest, poti, itd... Tudi oni so pomemben člen verige, vendar ne pozabimo, da je vsak od nas udeleženec v prometu (pešec, kolesar, mopedist, vozniki vozila,...) prvi in najpomembnejši člen v verigi. spremembe se začnejo pri posamezniku, ne pri vrhu.

Mentor prometne vzgoje, Uroš Križanič

Vir slike: DRSC; SPV